Podajanje žoge v steno z nartom in zaustavljanje žoge s podplatom

Stojna noga je pokrčena v vseh sklepih in obremenjena z vso težo.

Zaustavna noga je pokrčena v kolenu. Stopalo je sproščeno – mehko, v položaju, ko so prsti dvignjeni od tal višje od pete. Položaj stopala je odvisen od smeri žoge, to je od kota, pod katerim žoga pada. Roke so razširjene in upognjene v komolcu, pogled usmerjen k žogi. Telo je pri zaustavljanju s podplatom nagnjeno naprej, medtem ko je pri zaustavljanju z notranjim delom stopala nekoliko vzravnano in nagnjeno nazaj.

Igralec poda žogo v steno z nartom. Žoga se odbije od stene, igralec jo zaustavi z s podplatom.

Pri amortizaciji:
– amortizacijska površina je preveč napeta,
– umikanje dela telesa, ki omrtvi žogo, je prepočasno ali prehitro (žoga se od površine odbije; žoga in del telesa se ne srečata),
– zaradi netočnega spremljanja žoge se le-ta odbije od napačnega dela telesa (golen, gležnja, rame),
– nepravilna postavitev onemogoči odbijanje žoge v smeri žoge, ampak se odbije v stran.

Pri postavljanju zapreke:
– zaustavna noga se dvigne previsoko in žoga zdrsne pod stopalom noge,
– del zaustavne noge ali telesa, s katerim postavimo zapreko, je preveč tog in se žoga odbije predaleč,
– nepravilna postavitev glede na mesto padca žoge na tla onemogočena postavitev zapreke pod ustreznim kotom,
– pretrdo stopanje na žogo zaradi slabega prenosa teže na stojno nogo.